The Paris

Aaah ja... Ta Pariz! Dolgo sem ga čakala in na koncu le dočakala. Vznemerjenje pred odhodom je bilo veliko. In pričakovanja seveda še večje! In veste kaj? Bil je prav takšen kot sem ga želela. Pravzaprav je presegel moja pričakovanja. Zavržem lahko vse steretipe o samosvojih, ignoranskih in preponosnih francozih, ki ne govorijo niti besedice angleško. Vsi so bilo bili prav simpatično francoski in prav vedno so mi odgovorili v angleščini. Tudi če sem se sama trudila s polomljeno francoščino. :) Razočaralo ni niti vreme, ki je postreglo z vso svojo paleto. Imeli smo sonce, dež, oblake, nevihto, veter in mavrice. Svetloba se je zaradi drvečih oblakov spreminjala iz minute v minuto. Pa hrana! Mmmm... Da niti ne začnem! Še nikoli nisem jedla bolj okusnih mandljevih rogljičkov (Almand Croissant) pa pite s pistacijami in brusnicami, pa najbolj aromatične vroče čokolade iz Angeline, pa macaroončki iz Laduree-ja, ki se resnično ne morejo primerjati z vsemi ponaredki - ja, se splača stati v dolgih vrstah in plačati več! Razvajali pa sva se tudi ob raznoraznih sirčkih, črnem vinu in tradicionalni čebulni juhi (Soupe a l'Oignon au Fromage) v Cafe de Paris. Pa ob pariški solati in čokoladnem musu (Mousse au Chocolat) ter pravem Crème brûlée obogatenem z borbonsko vanilijo in seveda tanko hrustljavo skorjico na vrhu. Za najbolj avtentično pariško izkušnjo priporočam La Belle Ferronniere. Seveda je škoda ob tem razpravljati o tem koliko takšne dobrote stanejo. Če vprašaš mene so v tistem trenutku vredne vsakega centa. V Parisu najbrš nisem zato, da bom jedla v McDonaldsu! V Montmartru sva si po skoraj 300 stopnicah, ki vodijo na vrh, privoščili tud Marrons Glacés. In kavico v famoznem Cafe de Flore, kjer je Jean Paul Sartre preživljal svoja jutra. Ob tem sva se prav udomačeno martinčkali na sončku in opazovali mimoidoče. Ja lahko bi se navadila na kaj takega! ;) Kot vidiš sva lahko v teh nekaj dneh resnično začutili utrip mesta. Ima pa to tudi svojo ceno. Teh nekaj dni sva dodobra izkoristile s tem, da sva se odpovedali 3 urnemu čakanju v vrsti za vzpon na Eiffel-ov stolp. Medtem sva ga poslikali iz vseh možnih zornih kotov in ob vseh odtenkih, ki so se risali na nebu. Odpovedali sva se tudi obisku Disneylanda in imeli srečo, da so nas v Versaillu spustili mimo vrste. Skratka, dejstvo je, da je gneča povsod in je dobro predvideti kdaj je je malo manj, oziroma videti ali je znamenitost resnično vredna ogleda. Kljub temu sva si ogledali vsa tri krila v Louvru, Notre Dame in Versaille, ki ga je krasila dvojna mavrica. Ogromno časa so nama prihranile tudi karte za metro. Vendar sva jih porabili le za premagovanje večjih razdalj. Drugače pa največ vidiš kar peš. Lep je tudi izlet z ladjico, čeprav se tudi tam vrsta vije kot kača. Skratka jaz se še vrnem, zagotovo! Se moram, saj so nam odpovedali obisk Musée d'Orsay, že sedaj se mi kolca po Crème brûlée poleg tega so mi ostale še 4 karte za metro. Kdo gre z mano? ;)