Turčija #1

Pestra nedelja, ni kaj! Ker sva se odločila, da izpustiva velik del programa naše turistične agencije, sva za danes načrtovala izlet v Antalyo na lastno pest. Medtem ko je Luka že navsezgodaj opravil svoj tek sem sama nameraval še malce poležavati. Za spremembo od vseh ostalih se nama seveda ni mudilo ujeti avtobusa. Pa vendar so me že navsezgodaj zgudili petelinčki, in postopoma tudi koze, ovčke... Tik pod najinim balkonom je namreč mini živalski vrt. Resno! Tako sem kljub zgodnji uri nadaljevala ležerno, se umiru stuširala, umila lase in se nasmihala vsem starejšim, ki so v naglici hiteli proti avtobusu. Sledil je še miren zajtrk v dvoje in čeprav poskušava tudi vse lokalne specialitete so med zajtrkom zmagali pancaki z medomMMmmM. Sledilo je še reševanje izmed kozic in nato zaslužen počitek. Spočita in pripravljena na dogodivščine sva tako odšla na najin izlet do Antalye šele okrog poldneva. K sreči je Luka že dan prej poskrbel za veze v lokalni trgovini. Tako ni bilo problema najti avtobusne postaje in vprašati za uro odhoda. Vrjemi, drugače zna biti to tu tudi prevej velik zalogaj saj smo praktično bogu za hrbtom in praktično nihče ne govori angleško. Razmišljam, da bom začela zraven jemati risalni blokec. :) Sledila je vožnja v hecnem majhnem javnem avtobusu po luknjastih cestah, kjer sva bila edina turista. Najprej do mesta Serik. Nato na nov avtobus in vožnja po mestu polnem razočaranja, medtem ko smo pobirali domačine. Tale naš vodič je resnično pretiraval, ko nam je predaval, da je Turčija 5 let pred nami. Prav nič ni eko in še manj šik. Povsod smeti, kupi smeti, odlagališča, ribolov v umazanem jarku, prodaja jagod ovc in koz ob cesti, hiše tik pred razpadom, čudna vozila in še bolj čudni grobovi iz opeke. Oni bi zares potrebovali "očistimo Turčijo"! Vidiš zares svašta in kljub nizkim pričakovanjem sem bila zares razočarana nad okolico. Zato nič slik... Pa vendar z Luko se ne dava...zmenila sva se da se bova imela super in tega nama ne bo nihče pokvaril. Po 2,5 urah in 5€ smo končno prispela do Antalye. Izstopila sva skoraj izven mesta. Zakaj? Ker sem bila jaz v poveljstvu. Napaka! :) Da sem vsaj delno popravila napako sem po benciskih spraševala za smer proti "centrum". Ponovni izziv. Kljub vsemu kar sva do sedaj videla je Antalya precej (bolj) urejena. Smešno kako vidne so meje med resorti s ***** ali Antalyo ter vsem kar je izven tega. Ker nama je vožnja vzela bistveno več časa kot sva pričakovala sva se morala kaj kmalu vračati, da ujameva večerjo. Vseeno sva si privoščila pecivo s sezamovimi semeni in pa seveda Ben&Jerry. Avtobus za nazaj sva kar zaštopala. Stiskala sva se v avtobusu z vsemi domačini, ki so se utrujeno odpravljali domov. Prav presenečena sem bila nad njihovo odprtostjo in pozornostjo. Mnogi med njimi so nama posvetili besedico ali dve. Šoferji pa so nama vedno velikodušno pomagali, da sva odšla v pravo smer s pravim avtobusom. Med čakanje na prevoz sva se zaklepetala tudi z enim od "upravnikov" postajališča, ki nama je v skromni utici skuhal pravi turški čaj. Danes ne vem če bom spala. Potem se nama je malo zalomilo na poti proti hotelu, kjer sva navedla naslov najinega hotela, in nazadnje pristala v drugem kraju pri hotelu z istim imenom, le da ni bil pravi. Sledila je povratna vožnja in še enkrat zahvale šoferju, ki naju je ponovno prav usmeril. Med potjo sva spoznala še dva študenta iz Irana, ki ju je res zanimalo vse o Sloveniji. Vožnja je tako hitro minila in večerjo sva ujela še v zadnjem trenutku in bila je še bolj slastna kot včeraj. Predvsem pa zelo zaslužena. Sedaj sledi še zaslužen počitek in pričakovanje na dogodivščine in vtise jutrišnjega dne. Morda jih le uspem ujeti tudi na fotoaparat. :)