Turčija #2

Z majhno zamudo zaradi onemogočena dostopa do interneta...seveda! :) tokrat samo v sliki...

... Luka kuka v grobnice...

..."štopanje" avtobusa na avtocesti...

...domač jogurt z medom in opijem...mmMmMm

...sprehod po plaži ob sončnem zahodu...

...rožice v Hieerapolisu...

...najboljši štirje (Luka, jaz in Ben&Jerry)...

...Pamukkale...

...moj nov swarovski jabučk...

...kakšen razgled... in tišina...

...najboljše prestice s sezamom...

...knčni cilj - centrum...

...Antalya - marina...

... Antalya...

... Luka d model... :)

Turčija #1

Pestra nedelja, ni kaj! Ker sva se odločila, da izpustiva velik del programa naše turistične agencije, sva za danes načrtovala izlet v Antalyo na lastno pest. Medtem ko je Luka že navsezgodaj opravil svoj tek sem sama nameraval še malce poležavati. Za spremembo od vseh ostalih se nama seveda ni mudilo ujeti avtobusa. Pa vendar so me že navsezgodaj zgudili petelinčki, in postopoma tudi koze, ovčke... Tik pod najinim balkonom je namreč mini živalski vrt. Resno! Tako sem kljub zgodnji uri nadaljevala ležerno, se umiru stuširala, umila lase in se nasmihala vsem starejšim, ki so v naglici hiteli proti avtobusu. Sledil je še miren zajtrk v dvoje in čeprav poskušava tudi vse lokalne specialitete so med zajtrkom zmagali pancaki z medomMMmmM. Sledilo je še reševanje izmed kozic in nato zaslužen počitek. Spočita in pripravljena na dogodivščine sva tako odšla na najin izlet do Antalye šele okrog poldneva. K sreči je Luka že dan prej poskrbel za veze v lokalni trgovini. Tako ni bilo problema najti avtobusne postaje in vprašati za uro odhoda. Vrjemi, drugače zna biti to tu tudi prevej velik zalogaj saj smo praktično bogu za hrbtom in praktično nihče ne govori angleško. Razmišljam, da bom začela zraven jemati risalni blokec. :) Sledila je vožnja v hecnem majhnem javnem avtobusu po luknjastih cestah, kjer sva bila edina turista. Najprej do mesta Serik. Nato na nov avtobus in vožnja po mestu polnem razočaranja, medtem ko smo pobirali domačine. Tale naš vodič je resnično pretiraval, ko nam je predaval, da je Turčija 5 let pred nami. Prav nič ni eko in še manj šik. Povsod smeti, kupi smeti, odlagališča, ribolov v umazanem jarku, prodaja jagod ovc in koz ob cesti, hiše tik pred razpadom, čudna vozila in še bolj čudni grobovi iz opeke. Oni bi zares potrebovali "očistimo Turčijo"! Vidiš zares svašta in kljub nizkim pričakovanjem sem bila zares razočarana nad okolico. Zato nič slik... Pa vendar z Luko se ne dava...zmenila sva se da se bova imela super in tega nama ne bo nihče pokvaril. Po 2,5 urah in 5€ smo končno prispela do Antalye. Izstopila sva skoraj izven mesta. Zakaj? Ker sem bila jaz v poveljstvu. Napaka! :) Da sem vsaj delno popravila napako sem po benciskih spraševala za smer proti "centrum". Ponovni izziv. Kljub vsemu kar sva do sedaj videla je Antalya precej (bolj) urejena. Smešno kako vidne so meje med resorti s ***** ali Antalyo ter vsem kar je izven tega. Ker nama je vožnja vzela bistveno več časa kot sva pričakovala sva se morala kaj kmalu vračati, da ujameva večerjo. Vseeno sva si privoščila pecivo s sezamovimi semeni in pa seveda Ben&Jerry. Avtobus za nazaj sva kar zaštopala. Stiskala sva se v avtobusu z vsemi domačini, ki so se utrujeno odpravljali domov. Prav presenečena sem bila nad njihovo odprtostjo in pozornostjo. Mnogi med njimi so nama posvetili besedico ali dve. Šoferji pa so nama vedno velikodušno pomagali, da sva odšla v pravo smer s pravim avtobusom. Med čakanje na prevoz sva se zaklepetala tudi z enim od "upravnikov" postajališča, ki nama je v skromni utici skuhal pravi turški čaj. Danes ne vem če bom spala. Potem se nama je malo zalomilo na poti proti hotelu, kjer sva navedla naslov najinega hotela, in nazadnje pristala v drugem kraju pri hotelu z istim imenom, le da ni bil pravi. Sledila je povratna vožnja in še enkrat zahvale šoferju, ki naju je ponovno prav usmeril. Med potjo sva spoznala še dva študenta iz Irana, ki ju je res zanimalo vse o Sloveniji. Vožnja je tako hitro minila in večerjo sva ujela še v zadnjem trenutku in bila je še bolj slastna kot včeraj. Predvsem pa zelo zaslužena. Sedaj sledi še zaslužen počitek in pričakovanje na dogodivščine in vtise jutrišnjega dne. Morda jih le uspem ujeti tudi na fotoaparat. :)

Č.E.Š.N.J.A

Tale košato razcvetena drevesa me že cel teden vabijio, da jih poslikam. Medtem, ko policija opozarja na zmanjšanje koncentracije med vožnjo, če uporabljamo mobitel, meni zadnje čase nagajajo bolj cveteče krošnje češenj. Samo oziram se okrog za najlepšo in fotoaparatu najbolj dostopno. :) Danes sem le našla tole fantastično češnjo! A niso to najlepša drevesa!?! Z njimi se lahko kosa le ginko in drevored platan v jesenskem času... Ampak pomladi pa nimajo konkurence!

Opazno v Portorožu

Včerajšnjo diy statement ogrlico sem danes že ponosno nosila na popoldanskem sprehodu. Morda je prav ta priklicila pravi pomladanski sonček... ;)

Poletno različico pa najdeš tu (klik)...

Opazno

Že kot majhna sem zelo rada ustvarjala nakit iz perlic. Takrat so bile bolj "in" tiste majhne plastične perlice. Kjer je bil takoj kažin, če si jih ponesreči stresel po tleh. Takrat mi je babica tudi podarila krasno knjigo iz katere sem se naučila oblikovati tudi zapestnice prijateljstva... take z rožicami iz perlic... fancy :) Sedaj, ko sem malce večja sem preklopila tudi na večje kroglice. Najraje imam lesene v živih barvah. Iz teh sem si danes izdelala tudi tole, drugače dolgo iskano, statement ogrlico. To pomlad me bo težko spregledati... ;)

Simpatični kuhinjski pomočnik

Tegale KITCHENAID lepotca z Lukom že kar nekaj časa ogledujeva in en dan bo gotovo krasil najino kuhinjo! Jaz navijam za roza...Luka za rdečega... pa tudi zelen, vijoličen in mint niso slabi! Ja... ne samo, da se ga dobi v vseh možnih barvah je tudi izjemni kuhnjski pomočnik. Nanj prisegajo vsi od Jamieja, velikega Ramsaya pa do Novakovih... Potem se bo šele peklo! ;)

Gremo kampirat!!!

Še malo pa bo sonček dovolj segrel zemljico za kampiranje v naravi... Moj šotor je v razpadajočem stanju zato se vsekakor ne bi branila kakšnega takega! ;) Za ostale dizajne poglej na Field Candy. Kateri je pa tvoj najljubši?

NTC in smoothie vsako jutro!

Pred tednom dni sem si naložila aplikacijo s katero sem trenutno malček obsedena. K sreči niso Simsi ali podobne igrice, ki te prisilijo, da svoje resnično življenje zamenjaš s tistim virtualnim medtem, ko poležavaš na kavčku pod dekico. Pravzaprav gre za app Nike Training Club, ki je postal moj osebni trener. Priporočila ga je že Maja na svojem Mixtejpu. Sprva sem bila seveda skeptične saj imam že kar nekaj podobnih aploikacij za jogo pa pilates. Vendar ta je drugačna in te zares "potegne noter"! Zakaj?

Prvi plus - je zastojn in na voljo vsem lastnikom i-napravc (iPod touch, iPhone, iPad). Vsem ostalim so na You Tube na voljo posamzni filmčki.

Drugi plus - vaje lahko izvajaš doma, marsikatero brez posebnih pripomočkov. Ker na obali še nisem uspela najti primernih uteži uporabljam kar plastenke z vodo, improvizacija pač. :) Treniraš lahko tako kadarkoli in kjerkoli. Brez izgovorov!

Tretji plus - treninge lahko prilagodiš svojim potrebam in ciljem. Z njimi lahko hujšaš, okrepiš svojo moč, definiraš mišice ali se osredotočiš na posamezni del telesa. Znotraj teh ciljev izbereš še ali želiš vadbo za začetnike ali bolj napredne športnike. Za vsakega se najde nekaj.

Peti plus - vadbe trajajo od 15 do 45 minut. Toliko časa si gotovo lahko vzameš vsak dan! Kljub temu jih ne jemlji z rezervo! Vadba je zelo intenzivna in v povprečju se porabi od 200 do 500 kalorij!

Šesti plus - v času vadbe lahko poslušaš svoj najljubši album, hkrati pa te glas opominja na začetek nove vaje, te spodbuja in opozarja na morebitne napake.

Sedmi plus - s pridnim treniranjem dobivaš medalje in marsikatera ti prinese pravo nagrado. In morda je prav to tisto zaradi česar se vsako jutro z veseljem vstanem malo prej in opravim svoj trening. Moja prva nagrada so bili recepti za slastne smoothie-je. Takega sem si privoščila danes...

Leseni naočniki in očalniki

Rolf spectacles naočnike in očalnike sva z Lukom zasledila v eni izmed izložb v centru Nuremberga. Takoj so se nama dopadli saj so okvirji v celoti izdelani iz lesa. Zelo nenavadno, vpadljivo in šik. Izdelajo jih popolnoma ročno. Izbiramo lahko med javorjem, orehom, bambusem in drugimi. Njihova ponudba vključuje tako sončna, kot navadna očala. Kljub temu, da so majhno družinsko podjetje iz Avstrije so prejeli že kar nekaj priznanj in nagrad tako zaradi kvalitete, kot tudi dizajna. Eko šik? Zelo! :)

Ob pomoči mojih super bralcev smo odkrili še Waiting for the Sun in Srečka Molk, ki prav tako izdelujejo lesene naočnike. Priporočam ogled tudi teh!

Carpe diem

Na tak lep dan kot je danes ni kaj drugega za dodat... ;)