Nič več bela jajčka...

Kot obljubljeno so tista snežno bela jajčka v velikonočnih etno kokoškah od včeraj že dobile novo barvno podobo. Moram reči, da sem imela presneto srečo, da sem letos uspela dobiti bela jačka. Vedno je lepše ustvarjati na belem "platnu" in barve so precej bolj izrazite. Letos sem se namreč lotila barvanja s pomočjo doma narejenih nalepkic in trakov izolirnega traku. Jajčka sem postopoma dekorirala in pomakala v barve, ki so bile za razliko od lani kar kupljene. Res sem si namreč zaželela žive barve! Če pa si sam/a bolj za naravne lahko najdeš nekaj uporabnih nasvetov v lanski velikonočni objavi. Z rezultatom sem kar zadovoljna, čeprav je tu pa tam barva ušla pod nalepko. Tako se vsaj vidi, da so doma narejene, kar pa itak največ pomeni. :) Pri celotnem projektu sem imela zvestega velikonočnega pomočnika. Ne ni zajček! :) Našemu mucu so se namreč zelo dopadle in ko je le lahko se je malce poigral s kakšno. Tako se se predpriprave na zajčka zaključile in v praznikih lahko le še uživam. Enako priporočam tudi tebi! ;)

Velikonočne etno kokoške

Danes sem se lotila prvega letošnjega velikonočnega projekta. Ideja za tele etno kokoške je nastala, ko sva z Lukom odkrila slastna čokoladna Milka jajčka v teh vijolčnih škatlicah. Slastne,super za sladkanje v dvoje pa še škatlice se da lepo reciklirat.

Vse kar potrebuješ za tale DIY projekt je škatlica za jajčka, škarje, barvno perje,raznobarvne tempare, tanek čopič in lepilo (sama sem uporabila lepilno pištolco).

Škatlico le natančno razreži na 4 kose. Te potem poljubno pobarvaj in na koncu okrasi z dekorativnim perjem. Sama sem dodala še nekaj rumene "travice" v katere sem posadila jajčka. Kot vidiš so trenutno še neokrašena...pa ne za dolgo...jutri namreč sledi že naslednji projekt!Stay tuned! ;)

Turčija #3

Počitnice se bližajo koncu in po včerajšnjem počitku je čas, da zaokrožim serijo objav iz najinega potepanja po Turčiji. Kljub prvemu razočaranju sva imela nazadnje imela super počitnice oziroma sva si naredila take. Poskušala sem se osredotočit na lepše stvari in pozabito na kupe smeti. Kot vidiš, tudi v prejšnji objavi, je nastalo kar nekaj lepih fotk vendar vse po principu "počakaj da se postavim tako, da ujamem najmanj smeti!" Tako so na sliki le "biserčki" Turčije, ki pa so daleč od realne slike... Kljub temu so se turki izkazali kot super ljudje in z njimi zares nisva imela problemov. Tudi hrana nama je bila všeč in imam že kar nekaj receptov, ki jih bom kmalu preizkusila. Pri slaščicah uporabljajo ogromno lokalno pridelanih banan, ki so malo manjše pa zato še bolj slastne. Ogromno pa uporabljajo tudi sezama, oreščkov in odličnega medu. Ker pri njih kar mrgoli ruskih in nemških turistov s tema jezikoma nimajo problemov. Na trekingu po bližnjih hribih sva se namreč znašla pred tablami, ki so bile napisane samo v cirilici. Precej pogost pojav. Kljub temu sva uspela najti pravo pot in pri vrhu hriba naletela na še eno ne tako tipično gozdno žival - veliko želvo! No, tako še dobro, da ni bilo kaj drugega... :) Za konec sva si naredila še zaslužen piknik ob trenutno še prazni plaži. Vodo sem sama preizkusila in sem prvič letos namakala nogice pa ti naj povem, da zZZzebe do kosti! Tako so se končale najine turške dogodivščine v mislih pa že imava najine naslednje... Spet naju namreč vleče na sever ;)

...preimenovana v Izel :) ...

... Luka s svojo Palčico...

... lokalno pridelane banane...

...hierapolis...

...postopki naravno obarvane volne, iz katere izdelujejo preproge...

... smešna "olupljena" drevesa...

...treking do razglednih točk...

... ponosno na vrhu...

... zaslužen počitek ob morju...

Turčija #2

Z majhno zamudo zaradi onemogočena dostopa do interneta...seveda! :) tokrat samo v sliki...

... Luka kuka v grobnice...

..."štopanje" avtobusa na avtocesti...

...domač jogurt z medom in opijem...mmMmMm

...sprehod po plaži ob sončnem zahodu...

...rožice v Hieerapolisu...

...najboljši štirje (Luka, jaz in Ben&Jerry)...

...Pamukkale...

...moj nov swarovski jabučk...

...kakšen razgled... in tišina...

...najboljše prestice s sezamom...

...knčni cilj - centrum...

...Antalya - marina...

... Antalya...

... Luka d model... :)

Turčija #1

Pestra nedelja, ni kaj! Ker sva se odločila, da izpustiva velik del programa naše turistične agencije, sva za danes načrtovala izlet v Antalyo na lastno pest. Medtem ko je Luka že navsezgodaj opravil svoj tek sem sama nameraval še malce poležavati. Za spremembo od vseh ostalih se nama seveda ni mudilo ujeti avtobusa. Pa vendar so me že navsezgodaj zgudili petelinčki, in postopoma tudi koze, ovčke... Tik pod najinim balkonom je namreč mini živalski vrt. Resno! Tako sem kljub zgodnji uri nadaljevala ležerno, se umiru stuširala, umila lase in se nasmihala vsem starejšim, ki so v naglici hiteli proti avtobusu. Sledil je še miren zajtrk v dvoje in čeprav poskušava tudi vse lokalne specialitete so med zajtrkom zmagali pancaki z medomMMmmM. Sledilo je še reševanje izmed kozic in nato zaslužen počitek. Spočita in pripravljena na dogodivščine sva tako odšla na najin izlet do Antalye šele okrog poldneva. K sreči je Luka že dan prej poskrbel za veze v lokalni trgovini. Tako ni bilo problema najti avtobusne postaje in vprašati za uro odhoda. Vrjemi, drugače zna biti to tu tudi prevej velik zalogaj saj smo praktično bogu za hrbtom in praktično nihče ne govori angleško. Razmišljam, da bom začela zraven jemati risalni blokec. :) Sledila je vožnja v hecnem majhnem javnem avtobusu po luknjastih cestah, kjer sva bila edina turista. Najprej do mesta Serik. Nato na nov avtobus in vožnja po mestu polnem razočaranja, medtem ko smo pobirali domačine. Tale naš vodič je resnično pretiraval, ko nam je predaval, da je Turčija 5 let pred nami. Prav nič ni eko in še manj šik. Povsod smeti, kupi smeti, odlagališča, ribolov v umazanem jarku, prodaja jagod ovc in koz ob cesti, hiše tik pred razpadom, čudna vozila in še bolj čudni grobovi iz opeke. Oni bi zares potrebovali "očistimo Turčijo"! Vidiš zares svašta in kljub nizkim pričakovanjem sem bila zares razočarana nad okolico. Zato nič slik... Pa vendar z Luko se ne dava...zmenila sva se da se bova imela super in tega nama ne bo nihče pokvaril. Po 2,5 urah in 5€ smo končno prispela do Antalye. Izstopila sva skoraj izven mesta. Zakaj? Ker sem bila jaz v poveljstvu. Napaka! :) Da sem vsaj delno popravila napako sem po benciskih spraševala za smer proti "centrum". Ponovni izziv. Kljub vsemu kar sva do sedaj videla je Antalya precej (bolj) urejena. Smešno kako vidne so meje med resorti s ***** ali Antalyo ter vsem kar je izven tega. Ker nama je vožnja vzela bistveno več časa kot sva pričakovala sva se morala kaj kmalu vračati, da ujameva večerjo. Vseeno sva si privoščila pecivo s sezamovimi semeni in pa seveda Ben&Jerry. Avtobus za nazaj sva kar zaštopala. Stiskala sva se v avtobusu z vsemi domačini, ki so se utrujeno odpravljali domov. Prav presenečena sem bila nad njihovo odprtostjo in pozornostjo. Mnogi med njimi so nama posvetili besedico ali dve. Šoferji pa so nama vedno velikodušno pomagali, da sva odšla v pravo smer s pravim avtobusom. Med čakanje na prevoz sva se zaklepetala tudi z enim od "upravnikov" postajališča, ki nama je v skromni utici skuhal pravi turški čaj. Danes ne vem če bom spala. Potem se nama je malo zalomilo na poti proti hotelu, kjer sva navedla naslov najinega hotela, in nazadnje pristala v drugem kraju pri hotelu z istim imenom, le da ni bil pravi. Sledila je povratna vožnja in še enkrat zahvale šoferju, ki naju je ponovno prav usmeril. Med potjo sva spoznala še dva študenta iz Irana, ki ju je res zanimalo vse o Sloveniji. Vožnja je tako hitro minila in večerjo sva ujela še v zadnjem trenutku in bila je še bolj slastna kot včeraj. Predvsem pa zelo zaslužena. Sedaj sledi še zaslužen počitek in pričakovanje na dogodivščine in vtise jutrišnjega dne. Morda jih le uspem ujeti tudi na fotoaparat. :)

Č.E.Š.N.J.A

Tale košato razcvetena drevesa me že cel teden vabijio, da jih poslikam. Medtem, ko policija opozarja na zmanjšanje koncentracije med vožnjo, če uporabljamo mobitel, meni zadnje čase nagajajo bolj cveteče krošnje češenj. Samo oziram se okrog za najlepšo in fotoaparatu najbolj dostopno. :) Danes sem le našla tole fantastično češnjo! A niso to najlepša drevesa!?! Z njimi se lahko kosa le ginko in drevored platan v jesenskem času... Ampak pomladi pa nimajo konkurence!

Opazno v Portorožu

Včerajšnjo diy statement ogrlico sem danes že ponosno nosila na popoldanskem sprehodu. Morda je prav ta priklicila pravi pomladanski sonček... ;)

Poletno različico pa najdeš tu (klik)...

Opazno

Že kot majhna sem zelo rada ustvarjala nakit iz perlic. Takrat so bile bolj "in" tiste majhne plastične perlice. Kjer je bil takoj kažin, če si jih ponesreči stresel po tleh. Takrat mi je babica tudi podarila krasno knjigo iz katere sem se naučila oblikovati tudi zapestnice prijateljstva... take z rožicami iz perlic... fancy :) Sedaj, ko sem malce večja sem preklopila tudi na večje kroglice. Najraje imam lesene v živih barvah. Iz teh sem si danes izdelala tudi tole, drugače dolgo iskano, statement ogrlico. To pomlad me bo težko spregledati... ;)

Simpatični kuhinjski pomočnik

Tegale KITCHENAID lepotca z Lukom že kar nekaj časa ogledujeva in en dan bo gotovo krasil najino kuhinjo! Jaz navijam za roza...Luka za rdečega... pa tudi zelen, vijoličen in mint niso slabi! Ja... ne samo, da se ga dobi v vseh možnih barvah je tudi izjemni kuhnjski pomočnik. Nanj prisegajo vsi od Jamieja, velikega Ramsaya pa do Novakovih... Potem se bo šele peklo! ;)

Gremo kampirat!!!

Še malo pa bo sonček dovolj segrel zemljico za kampiranje v naravi... Moj šotor je v razpadajočem stanju zato se vsekakor ne bi branila kakšnega takega! ;) Za ostale dizajne poglej na Field Candy. Kateri je pa tvoj najljubši?